​

Naj vam povem zgodbo gospe, ki je bila lansko leto v moji šoli. Uči se spuščati žalost in razočaranje, odpuščati in sprejemati vse vidike življenja.

Na mnoga vprašanja si ni znala odgovoriti, dokler se ji ni razjasnil pogled na širšo sliko. Gospa mi je napisala pismo, jaz pa v nadaljevanju dodajam še njena pretekla življenja, da vam bo zgodba bolj jasna.

​

Njeno sedanje življenje je povezano z zapuščenostjo s strani mame v zgodnjem otroštvu, s selitvijo v drugo državo v času pubertete, z bolečo ločitvijo od manipulativnega moža, s prekomerno težo … Življenje jo je vodilo po poti ozaveščanja in celjena ran:

​

"Že precej let je minilo, od kar sem se odločila stopiti na tako imenovano 'duhovno raziskovanje sebe'.  Do tega me je pripeljejo spoznanje, da tako ne morem več naprej.  Vse v meni je vpilo: »Spremeni že nekaj!« Brala sem različno literaturo in imela občutek, da napredujem – sicer počasi, vendar se premikam.

​

Ko se je življenje med koronskimi prepovedmi ustavilo, me je psiha popolnoma povozila. Kot sem ugotavljala pozneje, so se mi sprožili močni podzavestni vzorci, ki so bili povezani z občutkom utesnjenosti in jeze, ko se posega v mojo svobodo in svobodno voljo. Ozavestila sem, da se v meni vzbuja strah glede preživetja, ko o meni odloča nekdo drug in na to nimam vpliva. Imela sem občutek, da se z menoj ravna kot s predmetom. To so seveda vzorci, ki sem jih nosila globoko v svoji podzavesti in so bili močno povezani z otroštvom.

​

Med korono sem se močno zredila. V meni sta ugasnili navdušenje in radost življenja; ugasnila je iskra življenja, ki sem jo od nekdaj imela v sebi – počutila sem se, kot da sem samo še na pol živa. Vem, da za to stanje obstaja diagnoza, ki se imenuje depresija. Občutila sem, da moram iti v drugo smer; občutila sem, da mi ne bo pomagalo, če bom svoje občutke 'ubijala s tabletami'.

​

Začela sem z iskanjem načina kako shujšati. Videla sem, da odrekanje in preskakovanje obrokov ne vodi drugam kot v slabo voljo. Takrat sem naletela na Minkine objave na YouTubu in na njeno spletno stran https://srecno-zivljenje.com/. Njen način razlage in predstavitve težav mi je bil takoj všeč – kot da bi govorili isti jezik oz. isto narečje. Všeč mi je, ker govori o vzrokih, zakaj imamo težave; govori o pravilni prehrani, kombiniranju hrane, poleg pa dodaja duhovno plat – torej velik sklop informacij na enem mestu.

​

Začela sem se 'sprehajati' po njenih objavah in naletela na molitev dekodiranja in mišični test. Naučila sem se ju uporabljati. Všeč mi je bilo, da si z odkrivanjem vzorcev, ki jih nosimo v sebi, v duši, olajšamo bivanje tukaj in zdaj. Spoznavanje tega, kako se odzoveš na okoliščine s katerimi se srečuješ v življenju je neprecenljivo. Možnost da ta odziv spremeniš, pa še bolj.

K Minki sem prišla na osebno svetovanje, vpisala pa sem se tudi v njeno šolo Zavestnega ustvarjanja. Prepričana sem da je bilo prav osebno svetovanje tisti preskok, ki sem ga potrebovala.

 

Po končanem srečanju sem začela čistiti vzorce z Molitvijo dekodiranja in takrat je postalo zelo zabavno. Moj nos je bil vedno bolj zaprt, potem sem začela še kašljati, čez dober dan pa sem obležala z vročino. Presenečenje? Ni bilo prvič, da sem zbolela, ko sem začela raziskovati svojo bolečino.

​

Tokrat je bilo drugače. Vedela sem, da se na nek način želim zavarovati, zato sem si postavljala nova in nova vprašanja in jih z mišičnim testom preverjala, da sem dobila odgovore na svoje težave. Dojela sem, da vedno, ko začnem z 'brskanjem po svojih bolečinah', aktiviram strah pred smrtjo. Vedno, v vseh življenjih, ko sem bila to, kar sem, sem bila mučena in usmrčena. 

Kadarkoli sem želela napredovati, me je telo iz strahu glede preživetja ustavilo z boleznijo. Človek se vpraša, kako naj napreduje, če naredi en korak naprej, potem pa tri nazaj, samo zato, ker mora biti varen in se mora zaščititi pred smrtjo. Zdaj razumem, da so to spomini duše na boleča pretekla življenja.

​

Naj se vrnem na moje hujšanje. Prepričanja glede prekomerne teže so pri meni podobna ledeni gori. Prekomerna teža je bila težava, ki se je 'videla nad gladino'; bistvo, vzrok, pa je bil skrit globoko pod gladino.

​

Začelo se je s prepričanji – takimi prav malo banalnimi, tisto kar slišimo v otroštvu, kot na primer ta, da se hrana ne pušča na krožniku, da je gospodinja zelo zadovoljna, če se krožnik 'pomaže do čistega', do tega, da nikoli več nočem biti lačna. Potem pa so sčasoma prišli na plano bolj prefinjeni programi, kot na primer ta, da naj bi me odvečna teža ščitila pred moškimi. Moji podzavestni vzorci so bili:

• bolezen me ščiti pred moškimi,

• moja odvečna teža je moj obrambni zid pred vsem hudim,

• z obročem okoli pasu si ublažim žalost,

• debela in neprivlačna sem nezanimiva moškim,

• vsi moški predstavljajo samo težave,

• če bi shujšala, bi pokazala prave ženske obline in to ne bi bilo nič drugega kot manipulacija,

• vse ženske so manipulatorke.

 

Vsa ta prepričanja so povzročala, da sem 'želela' imeti maščobni obroč okoli pasu, da sem 'želela' biti debela in neprivlačna. Posledično nisem mogla shujšati.

​

Drug sklop težav pa je bil povezan s spolnostjo. V več življenjih sem bila posiljena, doživljala sem prevare, trpela zaradi nasilne spolnosti in pogosto je bila spolnost povezana z nasilno smrtjo. V mnogih življenjih sem morala biti na voljo moškemu, da si je lahko na meni potešil seksualne potrebe – in to vedno, ko se mu je zahotelo. Naletela sem na zaobljubo, da nikoli več ne bom dovolila, da me moški jemlje kot objekt.

​

Zaobljubila sem se, da ne bom nikdar več dovolila, da bi bila za kogarkoli 'kanta za smeti', nikdar več ne bom dovolila, da sem uporabljena ali zlorabljena za zadovoljitev kakršnih koli apetitov od kogarkoli. In zato sem si zgradila okoli sebe zid v obliki maščobne obloge.

​

Pri sebi opažam, da sem sedaj spet na 'sončni strani življenja'. V sebi sem veliko bolj pozitivna, hitreje opazim, ko se moje misli začnejo sprehajati po bolečih spominih. V meni sta se ponovno vzbudili radost in hvaležnost, tisti notranji občutji, ki nimata nobene povezave s tem kaj imam ali kaj si kupim.

​

Možnost, da sam 'šofiraš' svoje življenje in ne življenje tebe, je neverjetna – zame je to čudežna dežela, v katero sem se odločila vstopiti. Vsak dan naredim majhen korak zase, naprej grem polna upanja v boljše življenje. Ko pogledam nase sedaj in ko pomislim nase v času kovida … neprimerljivo: dve različni osebi. Hura zame, hura za vse odločitve in vso podporo, ki sem jo prejela. Ponosna sem nase, ker vidim kakšen premik sem naredila."

​